Nikoli brez razloga. Arhaični človek ni praznoval, da bi pobegnil od skrbi ali zgolj zaradi veseljačenja ali iskanja golega užitka, kot navadno to počnemo danes. Včasih človek ali skupine ljudi niso storili nobenega pomembnega koraka ali stvari po naključju, temveč so vedno ravnali v skladu z določenimi normami in pravili. Ti so izhajali iz predstav, da je človek duhovno bitje, neločljivo povezano z naravo, kozmosom in bogovi. Ljudje so se zavedali svoje majhnosti in šibkosti, zato so častili božanske sile v najrazličnejših oblikah, tudi s čaščenjem narave. Biti uglašen z naravo je pomenilo biti uglašen sam s seboj. Za nekdanjega človeka je bilo vse živo in vse med seboj povezano. Nekateri posvečeni posamezniki v skupnostih so bolje razumeli naravo in so z njo komunicirali s pomočjo skrivnih znanj. V ta proces povezovanja s kozmičnimi silami je bilo treba vplesti tudi ljudstvo, in to se je zgodilo na praznik.

Praznovanja povezujemo s šegami in navadami, ki so širši pojem od praznovanj, saj označujejo najrazličnejše praznične in vsakdanje oblike človekovega delovanja, verovanja in vedenja. Sopomenka običaj je povzeta iz srbskega in hrvaškega jezika in je v strokovni literaturi, ki je nastala v zadnjih desetletjih, ne boste našli.

Razlika med šegami in navadami je v tem, da so navade ponavljajoča se in ustaljena dejanja, pravila za življenje in obnašanje ter tako omogočajo vzdrževanje reda v neki skupnosti. Šege pa so nekaj globljega, so oblike medčloveških odnosov, imajo simbolični pomen, saj ljudje ob njih vzpostavljajo med seboj globlje, podedovane, povzete ali na novo izumljene povezave, ki so družbeno priznane. Šege odražajo pogled človeka na svet, v katerem živi.

Bistvo šeg in navad ter z njimi povezanih praznovanj je prav gotovo tudi to, da se zelo spreminjajo.

Z opuščanjem ritualnosti se šege pogosto spreminjajo v navade, npr. iz drugih okolij prenesene povzemamo v njihovi zunanji podobi – dan zaljubljenih in noč čarovnic.

Šege in navade so razdeljene v tematske skupin

• Življenjske šege in navade so ob rojstvu, poroki, smrti ter drugih osebnih in družinskih praznikih (praznovanje godu, rojstnega dne, abrahamovanje, zlata poroka; ob življenjskih dosežkih: matura, brucovanje, diploma, prva plača ob zaposlitvi; povezane so z verskim življenjem: krst, prvo obhajilo, birma, mašniško posvečenje; umestitvijo v določene skupine, organizacije, društva: sprejem v fantovsko skupnost, sprejem v skavtsko in taborniško organizacijo, krst ali sprejem v ribiško, lovsko družino, planinsko društvo …).

• Letne ali koledarske šege in navade označujejo leto cerkvenih in posvetnih praznikov, so najštevilnejše in imajo na Slovenskem zelo pestro podobo, razlikujejo se po posameznih pokrajinah (krajevna, cerkvena, stanovska in državna praznovanja: božič, novo leto, pust, gregorjevo, velika noč, prvi maj, kres, martinovo, štefanovo …). Mednje uvrščamo tudi sodobnejše oblike, kot so turistične prireditve, razni festivali, pohodi, odprtja razstav, izletniška in rekreativna srečanja.

• Delovne šege in navade označujejo začetek ali konec del na različnih področjih (poljedelstvo, živinoreja, gospodarstvo, industrija, promet) in v okviru različnih delovnih, poklicnih ali družbenih skupin (cehovsko obrtništvo, rudarji, gozdni delavci ipd.). Dediščina delovnih šeg je skromno razširjena in slabo raziskana. Številna tradicionalna dela so se začela in končala na slovesen način z obrednimi dejanji (npr. pri poljskih opravilih, kot sta spravilo in predelava poljskih pridelkov, pri živinoreji začetek in konec paše). Danes je znana turistična prireditev Kravji bal v Bohinju, ki ima svoj izvor v šegi, povezani z vračanjem krav in pastirjev s poletne planinske paše.

S praznovanji so povezani rituali, obredi, vraže in pregovori, posebna glasba, ples, oblačila in prehrana.

Praznovanja lahko povežemo tudi z nepremično kulturno dediščino: nemalo arhitekturnih stvaritev so v preteklosti ustvarili, da bi počastili pomembne dogodke ali obletnice. Tako je bil na primer Zmajski most v Ljubljani ob odprtju leta 1901 posvečen 40. obletnici vladavine kralja Franca Jožefa I. (1848–1888).