Opis dogodka

TJEČE, TJEČE BISTRA VUODA VODA – od mita do arhitekture V obdobju ozaveščanja o pomenu ohranjanja naravne in kulturne dediščine je tudi VODA dobila pomembno mesto.Voda je zaklad, nenadomestljiva naravna vrednota, je življenjski prostor in vir številnih človeških dejavnosti tako materialnih kot duhovnih.O teh zadnjih govorijo številne pripovedke, pesmi. Krščanstvo je s krstom vodi dodalo še temeljni življenjski pomen. Blagoslovi ali žegnanja živine in doma so se ohranili pri nas do današnjih dni (štefanovo). Občina Ilirska Bistrica ima svojo reko Reko, številne izvire, potoke in potočke, ki so in predstavljajo neizmerno bogastvo naših ljudi. Na Bistriškem pa so tudi kraji na kraškem svetu, ki so čutili zlasti v preteklosti, pomanjkanje vode. Z velikim naporom so vsak dan hodili k vodnim virom po vodo za vsakdanje ljudske potrebe: prehrano, osebno higieno in higieno doma. Nobena kapljica vode ni bila zavržena. Živino so vodili k oddaljenim kalom. Dež so lovili v vodnjake. Voda je bila in je VIR ŽIVLJENJA! Srečni so bili tisti, ki so na bližnjih potokih ali rečicah lahko postavili mlin ali celo žago. Kilometre in kilometre so prehodili ostali, da so zmleli pridelano žito.Pozimi, ko je voda zamrznila, so led hranili za vroče poletje in ga na vozovih vozili v tedanja primorska mesta. Ob vodnih virih in zbiralnikih vode so nastajale tudi kamnoseške mojstrovine (vodnjaki, studenci, korita...). Za postavitev vaških vodnjakov je že od 18. stol. skrbela država (Marija Terezija), ki stojijo še danes. Ti objekti so postali tudi center družabnega življenja. Ob njih so se zbirali, pripovedovali zgodbe, peli. Spletale so se tudi intimne vezi. Ob mlinih in žagah so gradili tudi imentina bivalna in gospodarska poslopja (Vencinova hiša, Hodnikov mlin, Novakov mlin...). Po naših cerkvicah so umetelno izdelani kropilniki, ki nosijo najstarejše letnice in pomenijo potrditev obstoja naših vasi vsaj v zadnjih 400 letih. Zanimiva so tudi številna perišča po celi občini. Ponekod so to le izbrane plošče in stopnice za dostop do vode. Drugod pa so že tehnično dovršeni objekti. Voda pa ni predstavljala le vsakdanje potrebe in skrbi za preživetje. Pastirčki so v domačih potokih lovili rakce. Kjer so lahko zgradili jez, so se naučili prvih plavalnih veščin. Odločili smo se, da vse to zapišemo, dokumentiramo, fotografiramo in o vodi, ki nima barve, vonja ne okusa, natisnemo trajni pomnik.