Opis dogodka

Godčevska zasedba gosli, opreklja in basa je bila na Slovenskem med najbolj priljubljenimi najmanj dvesto let, tj. vsaj od Valvasorjevih časov do sredine 19. stoletja. Za oprekelj najdemo po različnih pokrajinah številna poimenovanja: pretl, šenterija, aprikl, bretl, cemele, opsase, cimprekelj ... Trubar in Pleteršnik sta zanj zapisala izraz cimbale, tako pa ga imenuje tudi Prešeren v svojem Povodnem možu. Moč, ki je prepoznana tudi v mednarodnem prostoru, je v tem, da Volk Folk gradi neposredno na družinski glasbeni zapuščini; nit z glasbo prednikov se je sicer tanjšala, a nikoli pretrgala. Romeo, Nina in Gregor so se te vezi oprijeli in jo nadgradili.  "Igrajo predvsem sebi v veselje in za svojo dušo in so tako pristni nadaljevalci godcev in pevcev v vrsti treh glasbenih generacij." (Jasna Vidakovič)

Podrobnejši opis dogodka

Inštrumentalne godčevske prakse na Slovenskem na svoj način zrcalijo podobo ljudskega petja, pri katerem eden izmed pevcev poje naprej, drugi čez, ostali pa basirajo. Takšno triglasje brez spremljave glasbil je značilno za celotno osrednjo Slovenijo. Vse inštrumentalne viže so bile prvotno namenjene spremljavi plesa, npr. štajeriša, mazurke, drobljanca, cvajšrita, polke ... Plesalo se je ob redkih, posebnih priložnostih, medtem ko je petje vedno polnilo in bogatilo tudi vsakdanje življenje. Nina je po izobrazbi akademska glasbenica pianistka in profesorica klavirja ter poučuje in korepetira na Glasbeni šoli v Ilirski Bistrici. Najprej je igrala na otroške citre, potem zmogljivejše, od drugega razreda dalje klavir, danes igra prastaro glasbilo oprekelj in tržaško diatonično harmoniko. Klasično znanje ji pride prav pri analizah, razlagah pojavov v ljudski glasbi, pri notiranju ipd. Ko je to potrebno, pa zna oba svetova tudi ločiti. Slovensko ljudsko glasbo posluša in o njej razmišlja vsakodnevno. Vsi njeni sedanji ustvarjalni in poustvarjalni poskusi izhajajo iz te prvobitne vezi z ljudsko glasbo. Gregor, po izobrazbi magister agronomije, je kot šestletnik začel nastopati v triu s sestro Nino in očetom Romeom. V gimnazijskih in študentskih letih je ves čas nabiral izkušnje z igranjem v različnih zasedbah z znanimi slovenskimi izvajalci in studijskimi glasbeniki. Nekaj časa je bil plesalec in godec pri Akademski folklorni skupini France Marolt. Pozimi 2013 je sprejel vlogo Zelenega Jurija v istoimenskem spevoplesu, ki ga je Folklorna skupina Tine Rožanc pripravila ob 65-letnici društva. Muzikal je bil v slovenskem prostoru zaradi edinstvenosti oblike in izvedbe zelo odmeven. V triu igra violino, boben, meh in številna priložnostna glasbila. Ljudska glasba je zanj vir zvočne raznolikosti ter zgled osebnega pristopa k umetnosti in vsakdanu, ki ga sodobna družba zlagoma izgublja. Sam nenehno plava med tradicionalnim in modernim glasbenim izrazom, a se pri slednjem vedno poslužuje prvega in obratno. Tenkočutnost in mehkoba, ki ju je pridobil ob izvajanju ljudskega, dajeta njegovemu sodobnemu glasbenemu ustvarjanju ostrino in zanos. Romeo je glasbeni samouk, po poklicu pa predmetni učitelj likovne umetnosti ter tehnike in tehnologije na Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici. V skupini igra kontrabas, občasno pa še druga ljudska glasbila in zvočila (okarina, lesene piščali, lončeni bas). Ljudski zvočni svet, s katerim je bil obkrožen, ga je zanimal že od otroštva. V osemdesetih letih je spremljal glasbeno dogajanje t.i. folk revival-a ter se postopoma tudi sam vključil vanj. Najprej je sodeloval kot informator pri GNI in vzpostavljal stik med njimi ter pevci in godci, nato pa se je začel z ljudsko glasbo tudi aktivno ukvarjati. Ves čas ga zanimajo tudi druga področja iz ljudskega življenja, predvsem pustni običaji, oblačilna kultura, gospodarstvo in sploh vse, kar je v zvezi z ljudsko kulturo. Družinski trio Volk Folk iz Ilirske Bistrice bo zaigral v godčevskih sestavih, prav tako pa tudi predstavil tradicionalno ljudsko petje domačega kraja.