Opis dogodka

Nekoč sta bili dve miški. Ena je živela na polju, druga pa v mestu. Nekega dne sta se obe spomnili in si rekli: » Zadnji čas je, da obiščem prijateljico.« Srečali sta se ob potoku. Mestna miš je glasno pozdravila: »Dober dan, botrica.« Slabotna poljska miš pa je komaj slišno odgovorila: «Bogdaj.« To je le začetek ene izmed ljudskih pravljic, ki jih bo s pomočjo kamišibaj gledališča pripovedovala Metka Kristan, prof. razrednega pouka ter ljubiteljska kamišibajkarka.

Podrobnejši opis dogodka

Za ljudsko pravljico je značilno, da so v njej shranjena sporočila, ki so povezana s človekovimi življenjskimi izkušnjami in domišljijsko obdarjenostjo. Je stvaritev ljudskega duha, ki se v njej ohranja iz roda v rod. V preteklosti ko še ni bilo televizije, radia, interneta in še mnogo najrazličnejših javnih občil, so se ljudje kratkočasili, da so si izmišljali pravljice in si jih med različnimi priložnostmi pripovedovali med sabo. Tako so krožile od ust do ust, s popotniki in preseljevanjem ljudi so potovale iz dežele v deželo. Pri tem so se seveda spreminjale, saj so jih pripovedovalci prirejali po svoje, tako kot se zgodi z vsakim ustnim izročilom. Metka Kristan, prof. razrednega pouka, ljubiteljska kamišibajkarka, ustanoviteljica Zavoda postoj in poglej Črešnjevec ter idejni vodja sekcije Kamišibaj gledališče pri KUD Štefan Romih na Črešnjevcu, bo ljudske pravljice pripovedovala s pomočjo kamišibaj gledališča. To je staro poulično gledališče, ki se je v obliki, kot ga poznamo danes, pojavil okoli leta 1929 na Japonskem. Je umetnost pripovedovanja zgodb ob slikah, ki se nahajajo v malem lesenem odru (butaj). Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi.