Opis dogodka

Pri projektu bomo obudili spomin na največjo stavbo v Celju, ki je bila leta 2014 ”izbrisana” s površja našega mesta. Rakušev mlin je leta 2002 Mestna občina Celje z odlokom razglasila za kulturni spomenik. V požaru leta 2014 je bila tako poškodovana, da so jo porušili. Izginil je pomemben spomenik nepremične kulturne dediščine. Opeke so shranili v depoje MNZ v Celju. Da pa ne bi postale le kup mrtvega materiala, smo se odločili, da jih bomo uporabili za izdelavo opečnih prezračevalnih mrež.

Podrobnejši opis dogodka

Pri letošnjem projektu DEKD in TKD 2018 bomo sodelovali dijaki Gimnazije Celje – Center in dijaki Srednje šole za gradbeništvo in varovanje okolja Šolskega centra Celje. Skupaj bomo obudili spomin na največjo stavbo v Celju, ki je bila leta 2014 ”izbrisana” s površja našega mesta. To je bil Rakušev mlin, eden pomembnejših kulturnih spomenikov iz časa industrializacije v Sloveniji. Ta prvi parni mlin v Sloveniji je predstavljal enega kvalitetnejših primerov industrijske arhitekture 20. stoletja in bil pomemben pričevalec celjske zgodovine. S svojo lego je ta impozantna rdeča opečnata stavba zaznamovala stičišče starega mestnega jedra in porušenega historičnega industrijskega območja Gaberje. Dobro stoletje je bila prepoznavna veduta mesta. Rakušev mlin je imel poleg pritličja še štiri etaže, skupaj kar 5429 m2 površin. Leta 2002 ga je Mestna občina Celje z odlokom razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena, vendar je stavba ostala prazna, občina ji ni namenila nove vsebine. Zadnjih nekaj let je vidno propadala, v njej so se pogosto zbirali brezdomci. Ta kakovostna izginjajoča industrijska arhitektura 20. stoletja je bila v požaru leta 2014 tako poškodovana, da so jo porušili. Celje in Slovenija sta tako izgubila pomemben 111 let star spomenik nepremične kulturne dediščine. S pravilnim pristopom, dobro voljo in vizijo bi ga bilo možno ohraniti in vsebinsko nadgraditi. Opeke tega 111 let starega kulturnega spomenika, ki so poleg fotografij edine pričevalke te izjemne arhitekture, so shranili v depoje Muzeja novejše zgodovine v Celju. Da pa ne bi postale le kup mrtvega materiala, so jih v muzeju želeli oživiti na način, ki bi obudil in ohranil spomin na Rakušev mlin. V projekt smo bili povabljeni dijaki Gimnazije Celje – Center in Srednje šole za gradbeništvo in varovanje okolja Šolskega centra Celje, da bi skupaj obudili zgodovinski spomin in materialu vdahnili novo življenje ter ga predstavili tudi drugim prebivalcem Celja. Odločili smo se, da bomo opeke porabili za izdelavo opečnih prezračevalnih mrež, ki so prav tako del naše kulturne in tehnične dediščine iz časov, ko je bil zgrajen Rakušev mlin. Opečne mreže za prezračevanje sena so sestavni del pročelij gospodarskih poslopij na kmetijah in na fasadah ustvarjajo zanimive vzorce. So posebnost stavbarstva v jugovzhodnem alpskem prostoru. Zaradi nevarnosti samovžiga sena je treba gospodarsko poslopje stalno in učinkovito prezračevati, poleg tega pa skozi opečne mreže proseva svetloba, ki vsaj minimalno razsvetljuje prostor, namenjen shranjevanju sena. Pri zidavi opečnih lin se je pokazala ustvarjalnost in ambicioznost gospodarjev ter spretnost zidarskih mojstrov. Opečne mreže imajo ogromno različnih vzorcev, ki so vedno izdelani iz opek normalnega formata, kakršne so tudi opeke Rakuševega mlina, včasih še v kombinaciji z opečnimi strešniki. So kot čipke čudovitih vzorcev iz malih polnih opečnih kvadrov žametne barve žgane gline. Dijaki se bodo pri projektu najprej seznanili z zgodovino Rakuševega mlina, ga vizualizirali in preudarjali, čemu bi lahko služil, če bi obstal ter tudi, kaj bi postavili v prazen prostor, ki je nastal z njegovo odstranitvijo? Nato pa se bodo lotili drugega dela projekta: poiskali primere opečnih mrež v domačem okolju in jih fotografsko dokumentirali. Iz vsega tega gradiva bodo pripravili razstavo. Izdelali bodo risbe izbranih mrež in jih na koncu pozidali v pripravljeni okvir. Opečne mreže bodo razstavljene na Savinjskem nabrežju ob sprehajalni poti in bodo s spremnim besedilom opozarjale na izvor materiala zanje, na pomembnost ohranjanja kulturne in tehniške dediščine, ki oblikuje naš prostor in nas, ki v njem živimo.