Opis dogodka

Ustrezna interpretacija dediščine in vrednot je učinkovit komunikacijski proces, pomemben za ohranjanje dediščine. V zadnjem desetletju se pojavljajo novi inovativni pristopi trženja in interpretiranja v turizmu: interpretacija in pripovedovanje zgodb. Najboljše interpretirane zgodbe so tiste, s katerimi nas vežejo spomini in čustva. Interpretacijo z uporabo zgodb v turizmu lahko opredelimo kot predstavljanje dediščine z vključevanjem pripovedi, mitov, legend, šeg in navad določenega okolja.

Podrobnejši opis dogodka

Kulturna dediščina je materialni in duhovni vir, ki razpolaga z zgodbami zgodovinskega razvoja. Dediščina je pomemben vir, ki bi moral biti fizično, intelektualno in emotivno dostopen širši publiki. (International Council on Monuments and Sites [ICOMOS], 2008: The ICOMOS Charter on the Interpretation and Presentation of Cultural Heritage Sites) Ustrezna interpretacija dediščine in vrednot je učinkovit komunikacijski proces, izjemno pomemben za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. V zadnjem desetletju se pojavljajo novi inovativni pristopi trženja in interpretiranja v turizmu: interpretacija in pripovedovanje zgodb. Najboljše interpretirane zgodbe so tiste, s katerimi nas vežejo spomini in čustva. Pomemben element učinkovite interpretacije je opredelitev vsebin in tem interpretacije. Z nostalgijo se spominjamo zgodb, ki so nam jih pripovedovali starši in vzgojitelji, tudi dobri učitelji. Le kdo ne pozna znanih Grimmovih zgodb in naše (slovenske) večne Muce Copatarice ali Zelenega Jurija v Beli krajini. Seveda poznamo tudi bolj »resne« zgodbe, Romeo in Julija, Šeherezada in ostale, ki so znane po svetu in v našem kulturnem okolju. Vsaka vas, mesto in država ima lastne zgodbe in ljudje so jih zapisali v ljudski spomin. Skupno jim je, da nosijo sporočilo in nauk o življenju. Interpretacija zgodb se uspešno seli tudi v turistične vode. Gre za relativno nov pristop k prepoznavanju izjemne dediščine narave in človeka v določenem okolju. Interpretacijo z uporabo zgodb v turizmu lahko opredelimo kot predstavljanje dediščine z vključevanjem pripovedi, mitov, legend, šeg in navad določenega kulturnega in naravnega okolja. Vsaka interpretacija zgodb dediščine ima tudi socialni in duhovni pomen, saj kulturne vezi povezujejo skupnost. Vsaka pokrajina ima edinstvene zgodbe dediščine, ki nosijo brezčasna sporočila in različni ljudje dediščino zelo različno prepoznavajo in razumejo. Tudi Bela krajina, kot pretežno podeželsko okolje, ni nobena izjema. Obiskovalec dediščino Bele krajine prepoznava drugače, kot jo prepozna domačin, ki je vse življenje živel v tem okolju in rasel z njim. Zato menimo, da bi morala dediščino – snovno, nesnovno, kulinarične posebnosti, posebnosti naravne krajine – interpretirati oseba, ki je del kulturnega in družbenega okolja. Poznati tehnike in veščine interpretacije so zelo uporabne tudi pri ostalih poklicih v turizmu. V trženju turističnih zgodb brez znanja in preučevanja uveljavljenih tehnik in metod in ustrezne ter danim okoliščinam prilagojene interpretacije po vsej verjetnosti v prihodnje ne bo šlo, vsaj na daljši rok ne. Interpretacija dediščine je orodje, s pomočjo katerega obiskovalci povečajo svoje znanje in z pridobljenim znanjem na drugačen način doživijo in začutijo dediščino. Interpretacija je komunikacijski proces in izjemno pomembna za ohranjanje lokalne identitete, saj je interpretacija odkrivanje pomena določenega artefakta, predmeta, bitja, mita, spomenika ali območja. Interpretacijo dediščine lahko razumemo kot učinkovito komunikacijsko orodje za razumevanje in spoštovanje ljudi, kulture in okolja. »Pridite k nam in povedali vam bomo zgodbo; živela je lepa, mlada, hrbet je naslonila na južno stran Gorjancev, noge pa si je v poletnih rosnih jutrih in ožarjenih večerih namočila v topli Kolpi. Z desnico se je naslonila na mehke gozdnate obronke Kočevskega Roga. V naročju ji je ležal prelep valovit svet, prepleten s polji in njivami, žlebiči in uvalami, vodnimi in suhimi jamami in brezni. Vmes so bili razsuti številni brezovi gaji in steljniki. Dve rečici sta tekli čez ta pisan vrt, Lahinja in Dobličica. Tako je skozi stoletja živela večno lepa in mlada.« (Dular, J. (1986). Zbirka hodil po zemlji sem naši. Ljubljana: Cankarjeva založba.)