Opis dogodka

Karbonatne plasti pri Lukač(k)u so nastale ob koncu starega in na začetku srednjega zemeljskega veka (paleozoik-mezozoik) na dnu takratnega morja. Plasti se imenujejo permsko-triasna meja. Ostanki organizmov v teh usedlinah govorijo o enem največjih izumiranj v zadnjih 550 milijonih let zemeljske zgodovine. Zgodilo se pred okoli 250 milijoni let, ko je izginilo 96 odstotkov vseh morskih vrst organizmov in 70 odstotkov vrst kopenskih vretenčarjev. Verjeten vzrok so bili vulkanski izbruhi in izlitje ogromne količine lave v Sibiriji, ki so zastrupili morja in zrak in s toplogrednimi plini povzročili pregretje zemlje

Podrobnejši opis dogodka

Ozemlje občine Žiri v geotektonskem smislu pripada severozahodnemu delu Zunanjih Dinaridov in je zgrajeno pretežno iz kamnin starega in srednjega zemeljskega veka (paleozoika in mezozoika). Najpomembnejše so plasti karbonatnih kamnin pri kmetiji Lukač severozahodno od Žirov v zgornjem delu Jarčje Doline. To je doslej edini profil v Zunanjih Dinaridih, v katerem je bila po mednarodnih kriterijih določena meja med starim in srednjim zemeljskim vekom, t. i. permsko-triasna meja. Mejo med starim in srednjim zemeljskim vekom pred okoli 250 milijoni let označuje eno največjih izumiranj v zadnjih 550 milijonih let zemeljske zgodovine. Tedaj je po nekaterih podatkih izginilo 96 % vseh morskih vrst organizmov in 70 % vrst kopenskih vretenčarjev. Tedanji dogodki so bili za življenje na Zemlji pogubnejši od izumiranja ob koncu srednjega zemeljskega veka pred 65 milijoni let, ki sta ga povzročila padec meteorita in obsežna vulkanska aktivnost in je znano predvsem po izginotju dinozavrov. Danes raziskovalci še vedno nimajo povsem enakega mnenja o tem, kaj vse se je dogajalo ob koncu starega zemeljskega veka. Zagotovo je bila za svetovno živalstvo in rastlinstvo usodna izrazito povečana vulkanska dejavnost, vključno z enim največjih izbruhov bazaltne lave v zemeljski zgodovini na območju današnje Sibirije. Iz trdnih hidratov metana na dnu oceana se je sprostil metan, ki je ozračje dodatno ogrel in še povečal učinek tople grede, da se je temperatura v začetku triasne dobe dvignila na 35 do 38 °C. Tedaj največji ocean Panthalasa, ki je obdajal nadcelino, je postal popolnoma stratificiran za skoraj 20 milijonov let. Na njegovem dnu se je zadrževala debela plast z organsko snovjo bogate vode. Sistem, ki so ga naravni mehanizmi dotlej še lahko uravnavali, se je povsem porušil. Zaradi časovnega sovpadanja različnih sprožilcev tega velikega izumiranja se je bistveno zmanjšala biodiverziteta v srednjem zemeljskem veku za kar 25 milijonov. Ker so plasti v profilu Lukač nastajale v morskem okolju, so se dogajanja ne meji med starim in srednjim zemeljskim vekom v morskih karbonatnih kamninah izjemno lepo zapisala. V profilu s pomočjo fosilov opažamo bujno življenje ob koncu starega veka. V črnem apnencu iz najmlajšega dela starega zemeljskega veka je vse polno mikrofosilov različnih morskih organizmov, nato je prazno obdobje in ponovni razcvet življenja v srednjem zemeljskem veku. V preparatih apnenčevih plasti, ki ležijo v mejnem intervalu med starim in novim zemeljskim vekom, so našli štiri nove vrste mikrofosilov. Poimenovali smo jih po Žireh (Multidiscus zhiriensis), Dinaridih (M. dinaridicus), po profilu Lukač (Globivalvulina lukachiensis) in po Sloveniji (Lingulonodosaria lovenica). Povzeto po: Tea Kolar-Jurkovšek in Bogdan Jurkovšek, Žirovsko pričevanje o davni katastrofi, Sledi velikega izumiranja pred 252 milijoni let, Žirovski občasnik 2013, zv. 35, št. 43, str. 93-98.