Opis dogodka

Presek ustvarjene krajine, arhitekture in likovne umetnosti – primer Marije Auersperg Attems Arboretum Volčji Potok pripravlja interdisciplinaren projekt o Mariji Auersperg Attems, vodilna nit projekta je cvetje s slik Marije Auersperg Attems. Projekt združuje več slovenskih javnih ustanov s področja varovanja dediščine, umetnosti, zgodovine, izobraževanja in hortikulture. V okviru projekta pripravljamo več dogodkov, eden izmed njih je strokovni posvet, ki bo 29. 9. 2020 v dvorcu Dornava.

Podrobnejši opis dogodka

Likovna zapuščina grofice Marije Auersperg Attems (1816-1880) je bila doslej interpretirana s kulturnozgodovinskega vidika. Njena delo so bila pretežno razumljena kot solidni izdelki kopiranja in modeliranja starejših tihožitij v maniri bidermajerskega in ženskega slikarstva. Skozi botanično in vrtnarsko analizo tihožitij se je pokazalo, da je bila grofica Marija Auersperg Attems povsem na tekočem s sodobnimi okrasnimi rastlinami in da njena tihožitja niso mogla nastati samo kot kopiranje del starejših mojstrov. Ko smo to sestavili s poročili, da se je tudi njen mož živo zanimal za okrasno vrtnarstvo, o čemer pričajo sodobna poročila ter analiza knjižnega in revijalnega fonda, ki izvira iz njune knjižnice, kot tudi ohranjena fotografska albuma, se je začela sestavljati slika fizičnega in mentalnega okolja, ki je tak umetniški razvoj sploh omogočil. K razjasnjevanju fenomena likovnega ustvarjanja grofice Marije Auersperg Attems smo povabili krajinske arhitekte in arhitekte, zgodovinarje, umetnostne zgodovinarje, botanike in hortikulturce, ki so vsak s svojega vidika opisali ustvarjalno okolje grofice Marije Auersperg Attems in njenega soproga na posestvih okoli dvorca Dornava in gradu Šrajbarski turn. V prerezu dognanj različnih strok se mnogo bolje osvetli bivanjska kultura podeželskega plemstva na Štajerskem in Kranjskem, iz katere je izšla umetniška ustvarjalnost obeh zakoncev kot srečna (četudi ne nujna) posledica in ne naključen slučaj. Grofica Marija Auersperg Attems povezuje tudi dve lokaciji, Dornavo in Leskovec pri Krškem, ki ju lahko primerjamo skozi prizmo ohranjanja in krepitve identitete prostora kot tudi skozi različno rabo prostora in (ne)trajnostnega razvoja prostora in ohranjanja dediščine, ki je lahko nastala samo v konkretnem prostoru. Slikarka predstavlja izhodišče za povezovanje preteklosti in sedanjosti, za povezovanje različnih disciplin in za naslavljanje ciljnih skupin z različnimi zanimanji.