Opis dogodka

Pred 20. stoletjem naši kmečki predniki skoraj niso imeli izbire: jedli so, kar so pridelali. V delovnem koledarju so si sledila opravila na polju, vrtu, v hlevu, na senožetih in planinah. Dan za dnem je bil na mizi močnik – »sok«, prosena kaša, tudi z moko - »raševna«, žganci s kislim zeljem ali repo, fižol ali skuta, črn kruh ali še pogosteje krompir v oblicah. Tudi sadje, hruševa voda in mleko so nasitili lačne.

Podrobnejši opis dogodka

Pred 20. stoletjem naši kmečki predniki skoraj niso imeli izbire: jedli so, kar so pridelali. V delovnem koledarju so si sledila opravila na polju, vrtu, v hlevu, na senožetih in planinah. Dan za dnem je bil na mizi močnik – »sok«, prosena kaša, tudi z moko - »raševna«, žganci s kislim zeljem ali repo, fižol ali skuta, črn kruh ali še pogosteje krompir v oblicah. Tudi sadje, hruševa voda in mleko so nasitili lačne. Meso in pecivo so uživali za praznike. Samooskrbnost je najbolj očitna v kaščah, ki so kot samostojne stavbe na Gorenjskem najstarejša kmečka stavbna dediščina. Tudi plemiči in meščani so kuhali vsakdanje jedi iz lokalnih živil, a zaradi premožnosti in kulinaričnega znanja so jedli bolj raznoliko. Kmečka dekleta so se naučila kuhati v samostanskih gospodinjskih šolah, na tečajih in prek kuharskih knjig. V 20. stoletju so se prehranjevalne navade z zaposlitvijo zunaj doma in novimi izdelki spremenile. Razlike med mestom in podeželjem so se brisale v opremi kuhinj pa tudi pri nakupih v trgovinah. Izdelki živilske industrije in živila iz uvoza so postali pomemben del vsakodnevnih obrokov. Delavci v tovarnah in šolarji so sprva malico nosili s seboj, z organizirano družbeno prehrano pa so imeli tople obroke zagotovljene. Dandanes smo Gorenjci še navezani na zemljo, zavedamo se pomena gorenjskih kmetij in samooskrbe z osnovnimi živili. Lokalni recepti, predstavljeni v knjižni in spletni obliki nas povezujejo. Znanje kuhanja različnih starih jedi je zaželeno, kar dokazuje udeležba na tečajih in delavnicah. Stare kmečke jedi iz domačih sestavin imajo svoje prenovljeno mesto tudi v ponudbi gorenjskih gostiln. Odlično delo nekaterih so opazili tudi prestižni mednarodni gastronomski ocenjevalci. Razstava ponuja priložnost za spoznavanje vrednot in truda naših (pra)dedkov in (pra)babic: njihovo staro orodje, opremo kuhinj, kašče, modrost v pregovorih, skupaj s starimi fotografijami iz zbirk Gorenjskega muzeja ter ilustracijami Andrejke Čufer in sodobnimi fotografijami ustvarjalcev gorenjske gastronomije.