Opis dogodka

Bogastvo slovenskega ljudskega izročila je neverjetno, njegova čarobna moč pa je izjemna. Stoletja stare pravljice, kot so o zelo bogatem, vendar hvaležnem ribiču, o štirjih godcih, ki so igrali od vasi do vasi in tako služili za preživetje svojih družin, o poljski miški, ki raje živi v revščini in miru, kot v izobilju in večnem strahu, otroke in otroke po srcu še vedno uročijo in jih popeljejo v svet domišljije.

Podrobnejši opis dogodka

Za ljudsko pravljico je značilno, da so v njej shranjena sporočila, ki so povezana s človekovimi življenjskimi izkušnjami in domišljijsko obdarjenostjo. Je stvaritev ljudskega duha, ki se v njej ohranja iz roda v rod. V preteklosti ko še ni bilo televizije, radia, interneta in še mnogo najrazličnejših javnih občil, so se ljudje kratkočasili, da so si izmišljali pravljice in si jih med različnimi priložnostmi pripovedovali med sabo. Tako so krožile od ust do ust, s popotniki in preseljevanjem ljudi so potovale iz dežele v deželo. Pri tem so se seveda spreminjale, saj so jih pripovedovalci prirejali po svoje, tako kot se zgodi z vsakim ustnim izročilom. Metka Kristan, prof. razrednega pouka na OŠ Bojana Ilicha v Mariboru ter ljubiteljska kamišibajkarka, bo slovenske ljudske pravljice pripovedovala s pomočjo kamišibaj gledališča. To je staro poulično gledališče, ki se je v obliki, kot ga poznamo danes, pojavil okoli leta 1929 na Japonskem. Kamišibaj je umetnost pripovedovanja zgodb ob slikah, ki se nahajajo v malem lesenem odru (butaj). Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi.