Opis dogodka

Pred kratkim obnovljeno veliko župnijsko bandero iz leta 1877 s podobno Device Marije na eni in sv. Marka na drugi strani so nekoč nosili v procesijah ob praznikih v spomladanskem času in molitvah za lepo vreme in dobro žetev. Pripoveduje nam o veselju in upanju minulih časov, ki pa tudi niso tako zelo drugačni od naših.

Podrobnejši opis dogodka

Ob temeljitem pospravljanju včasih naletimo na kako dragocenost, za katero nismo vedeli, da jo imamo. To se nam je pred nedavnim zgodilo tudi v Župniji Vavta vas. V župnijskem gospodarskem poslopju (podu) je domačin Gregor Dular našel zvito veliko župnijsko bandero iz leta 1877. Očitno so ga tja pred mnogimi desetletji shranili zaradi obrabljenosti, morda pa ga zaradi razmer po vojni tudi niso mogli uporabljati. Medtem se je nanj pozabilo. Kaj je bandero? To je posebna zastava, ki jo nosimo v cerkvenih procesijah na veliko noč in ob drugih cerkvenih praznikih v spomladanskem času. Procesije so sprevodi vernikov, ki gredo med petjem in zvonjenjem iz cerkve po ulicah in poljih. Duhovnik sredi procesije v posebni posodi, ki ji rečemo monštranca, nosi posvečeno hostijo (Kristusovo telo). Glavna taka procesija je na velikonočno nedeljo zgodaj zjutraj pred slovesno mašo ali že v soboto zvečer po prvi velikonočni maši, ki ji rečemo tudi velikonočna vigilija. Ta procesija na veliko noč izraža veselje kristjanov ob Kristusovem vstajenju od mrtvih. To je tudi namen bandera, ki oznanja Kristusovo zmago nad smrtjo. Cerkveno bandero spominja na veksilum, zastavo ali prapor rimske vojske: zastava tu ni pritrjena naravnost na navpični drog, ampak na pravokotno prečko (v obliki križa). Skoraj vsaka občina v Italiji ima danes svoj prapor z občinskim grbom v taki obliki. Iz naziva za tako zastavo izhaja tudi izraz veksikologija, ki je pomožna zgodovinska veda o zastavah, torej zastavoslovje. Leta 312 po Kristusu je cesar Konstantin v noči pred odločilno bitko v videnju prejel naročilo, naj na veksilum svoje vojske postavi začetni črki Kristusovega imena, ki se v grščini glasi ΧΡΙΣΤΟΣ, torej sta prvi črki X in P (‛hi’ in ‛ro’). Veksilum je tako postal lábarum, Konstantin pa je po zmagi krščanstvo razglasil za eno od dovoljenih verstev v Rimskem cesarstvu. Pozneje so take zastave začeli uporabljati tudi v cerkvenih sprevodih, naziv bandero pa prek italijanščine (bandiera) izvira iz pozne latinščine, kjer bandum pomeni ‛znak’. Slabšalna beseda ‛banda’ je tako nekoč pomenila le: ‛skupina vojakov pod enim praporom’. Beseda veksilum izhaja iz latinskega izraza velum, ki pomeni jadro. Tudi bandero res spominja na jadro, ko vihra v vetru. To je za bandero žal tudi usodno, saj se sčasomo zato obrabi, posebej še slika, ki je všita v blago in jo prepogibanje po malem poškoduje. Iz starih bander se ta slika običajno vzame, obnovi in brez blaga vstavi v okvir. Nerodno pri tem je, da je slika poslikana na obeh straneh. Ko je potem obešena na steni, se vidi samo ena stran. Starih bander ni več veliko ohranjenih v celoti. Novomeški Zavod za varstvo kulturne dediščine nam je zato naročil, naj bandro, ki smo ga znova našli v Vavti vasi, obnovimo v celoti. To je bilo potrebno tudi zato, ker pri tem banderu ni poslikana samo slika na sredi, ampak tudi zgornji nosilni del (kapa), ki je okrašen s cvetlicami in napisoma S. MARKO ZA NAS BOGA PROS 1877 na eni strani ter S. MARIJA ZA NAS BOGA PROS. na drugi strani. Tako zvemo, kdo sta upodobljena svetnika in katerega leta je bandero nastalo. Bandero je torej nastalo in se uporabljalo v času, ki ga je pisatelj Jože Dular opisal v romanu Krka pa teče naprej. Nemara je imel v mislih ravno naše veliko bandero iz leta 1877 in velikonočno procesijo v Vavti vasi, ko je sestavil svojo pesem Velika nedelja:1 Bandero rdeče v vetru se lovi, čez polje gre, med hiše, skozi vas, za njim ljudje kot nepretrgan pas. Nad vsem prižgano sonce plamení. V monštranci stopa Bog zdaj čez poljé in blagoslavlja njive in vodé, gozdove, trte, brda, belo vas. Kako je blizu, blizu Bog pri nas! Svetniki, upodobljeni na banderu, nam povedo, s kom so bili verniki te župnije posebej povezani v starih časih. Sv. Mariji in njenemu vnebovzetju je posvečena nekoč romarska cerkev v Dolenji Straži v sosednji župniji Prečna. Tudi na Drganjih selih je podružnična cerkev posvečena Devici Mariji, in sicer Tolažnici žalostnih. Na Drganjih selih je poleg tega desni stranski oltar posvečen sv. Marku, ki so se mu včasih priporočali kot priprošnjiku za lepo vreme in dobro žetev, kar je bilo za poljedelce in vinogradnike seveda izredno pomembno. Njegov god je spomladi (25. aprila), ko pozeba, toča in neurje lahko uničijo celoten pridelek. Svetega Marka takoj prepoznamo po levu, ki je njegov simbol. Po mestih ob Jadranskem morju lahko povsod opazimo izklesane krilate leve s knjigo, saj je sv. Marko zavetnik Benetk in nekoč mogočne beneške republike. Na našem bandru sv. Marko drži pero, ker je napisal enega od štirih evangelijev, opisov Kristusovega življenja, dela in nauka. Devica Marija pa je upodobljena na oblaku, ko jo angeli nosijo v nebo. To je njeno vnebovzetje, ki ga praznujemo 15. avgusta. V naši župniji se je deloma ohranila tudi slika še starejšega bandera, ki jo je konec 18. stoletja naslikal Anton Postl. Spodnji del slike je bil popolnoma uničen, zgornji del pa močno preluknjan in nacefran. Leta 2018 je to sliko obnovil restavrator mag. Viktor Povše, ki stanuje v Celju, mladost pa je preživel v naših krajih. Tudi na tej starejši sliki sta upodobljena ista svetnika: sv. Marija in sv. Marko. Ta obnovljena Postlova slika je sedaj v okvirju in visi v župnijski cerkvi. Celotno veliko župnijsko bandero iz leta 1877 je leta 2021 obnovil atelje restavratorke Mince Šuštar iz Kranja. Žal je bilo tanko rdeče blago tako preperelo, da ga je bilo treba zamenjati z novim. Vsi drugi deli pa so ohranjeni. Sliko so očistili površinske umazanije, premazali so jo z utrjevalnim sredstvom in zravnali v vakuumski mizi. Odstranili so odvečni utrjevalec s površine in pokitali vse poškodbe s klejno-krednim kitom. Na poškodovanih mestih, kjer je odpadla barva, so ponovno nanesli ustrezne oljne barve (temu rečemo retuširanje). Na koncu so sliko še prelakirali in všili v novo blago. Sredstva za obnovo bandera je zagotovila Občina Straža prek razpisa za sofinanciranje obnov cerkva. Slika meri 1x1 m, celotno bandero pa je visoko 2,6 m in široko 2,2 m. Da se ne poškoduje, ga ne bomo več zvijali niti nosili v procesijah. V župnijski cerkvi nimamo dovolj velike proste površine na stenah, zato bo bandero stalno obešeno v župnišču. Tu bo tudi zaščiteno pred neposredno sončno svetlobo ter nihanjem temperature in vlage. Ob nekaterih priložnostih ga bomo prinesli tudi v cerkev, kjer bo vsem na ogled. Kdo je avtor slike, pa bodo morali umetnostni zgodovinarji še raziskati.