Opis dogodka

Jože Plecnik (1872–1957) je z zamislijo vodnjaka na Ipavcevem vrtu svojo sled pustil tudi v našem mestu. Ob 150. obletnici njegovega rojstva smo na ploščadi pred cerkvijo sv. Jurija pripravili razstavo Plecnikovi vodnjaki, na kateri bomo predstavili osem razlicnih vodnjakov oz. spomenikov, ki so nastali v sozvocju z vodo, širom Slovenije. Vljudno vas vabimo na pogovor s poznavalcem Plečnikovega dela mag. Gojkom Zupanom. V primeru slabega vremena bo prireditev v cerkvi sv. Jurija.

Podrobnejši opis dogodka

VODA IN ARHITEKT JOŽE PLEČNIK
Slovenski register nepremične kulturne dediščine ima popisanih več kot 30.000 enot. Strokovnjaki so vanj zabeležili tudi 530 vodnjakov, ob njih nekatera vodna zajetja, cisterne, izvire. Premnogi ostajajo skriti na grajskih ali kmečkih dvoriščih ali pozabljeni kot del parkovnih ureditev. V letu 2022 so vodnjaki znova aktivno postavljeni v našo zavest, saj niti najmodernejši vodovodi ne morejo pogasiti žeje in vseh požarov v presušeni Sloveniji.
Posebej izbrani vodnjaki že imajo status spomenika državnega pomena. Takšnih je trenutno osem, ker grajski, od Bleda do Ptuja, niso posebej označeni. Polovica razglašenih z odloki vlade ima dodatno vrednost, ker jih je oblikoval arhitekt Jože Plečnik.
Znameniti arhitekt je imel drugačen pogled na vodo, kakor ga imamo danes. Do njegovega osemnajstega leta Plečnikovo rojstno mesto, Ljubljana, ni imelo sodobnega vodovoda. Gotovo je mladenič pomagal materi, ko so iz vodnjakov v bližini nosili vodo v hišo v Gradišču. Dodatno ga je o pomenu vode učil oče, doma z obrobja Krasa. Ni slučaj, da je umetnik prve pohvale požel z oblikovanjem vodnjaka Karla Boromejskega na Dunaju. Pri tem vodnjaku je bil Plečnik leta 1909 obenem kipar (skupaj z Josefom Engelhartom) in arhitekt, oblikovalec celote.
Izjemno domišljeno je naš rojak izoblikoval ali preuredil več vodnjakov na praškem gradu. Vsak je bil igra oblik in vode. Po vrnitvi v rodni kraj je vodnjak postal skoraj arhitektov zaščitni znak. Postavljal jih je na trge in dvorišča, ohranjal je kamnite šape starih zajetij in jih risal ob ali v stavbah na načrtih. Najbolj spregledana ideja je vodnjak v sanjskih risbah njegovega parlamenta. Plečnik je vešče prepletal materiale ob upoštevanju Semperjevih izhodišč in predvsem lastne inventivnosti. Študenti so pogosto risali vodomete po učiteljevih predlogah ali nasvetih. Nekatere so celo izdelali.
Pobožni arhitekt je odlično poznal simbolne pomene vode v krščanstvu. Zato bi morali, kadar primerjamo različne oblike Plečnikovih vodnjakov, premisliti še ducate krstilnikov, kjer sta voda ali prostor zanjo enako pomembna. Slediti velja drobnemu tkanju izrisanih zamisli ali realiziranih oblik, do pitnika za ptice na dvorišču arhitektovega doma. V vsakdanjem hitenju pozabljamo, da je v zaslonu, ki ga poznamo kot spomenik OF ob Večni poti v Ljubljani, med Triglavom na vrhu in vodnim koritom spodaj, skrita simbolika slovenskega grba. V Črni na Koroškem je združil vodo kot vir življenja s spominom na koroške borce in žrtve prve ter druge svetovne vojne. V Kranju je neugledni klanec spremenil v kaskade posod in vode, v Cerkljah na Gorenjskem kamniti stožec oživil v vaško zbirališče, v Tivoliju vodno zrcalo namenil otrokom, na Žalah minevanju bivanja.
Voda je vse ljudi Evrope v vročem poletju spomnila na svoj pomen. Čas je, da v Plečnikovem letu posvetimo nekaj pozornosti vodnjakom po Sloveniji. Eden, na prvi pogled skromen, stoji v Šentjurju, ob klopi in v senci razkošne lipe. Pod streho in za zaščitno mrežo skriva več kot le vodo; nadgradnjo stoletij našega sobivanja z naravo, ljudmi, s preteklostjo in sedanjostjo.
Gojko Zupan