Opis dogodka

Razstava knjig o razvoju stenografije in šolskih učbenikov o stenografiji. Še pred nekaj desetletji je bila stenografija obvezni učni predmet v nekaterih srednjih šolah. Z hitrim razvojem računalniške tehnologije pa je stenografija izgubila svoj pomen in jo danes poznajo žal le še starejši ljudje, ki so se tega naučili v trgovskih ali ekonomskih srednjih šolah.

Podrobnejši opis dogodka

In kaj je stenografija? To je način hitrega pisanja s posebnimi znaki ali okrajšavami za besede ali stavčne zveze, ki omogočajo zapisovanje govorov, zato so jo poimenovali tudi tesnopis ali hitropis. Beseda stenografija prihaja iz grške besede STENOS – tesen in GRAFEIN – pisati, torej pomeni tesno pisati. Hitrost pisanja se doseže s pomočjo krajšanja oz. s posebnimi stenografskimi znaki, ki so mnogo krajši od črk navadne pisave, kot tudi s simboličnim označevanjem samoglasnikov ter z opuščanjem nepotrebnih besednih delov (zlasti obrazil in kratic), tako da bi jo lahko imenovali tudi kot kratkopis ali brahigrafija. Oče stenografije je Nemec Fran Gabelsberger (1789 – 1849) in po njegovem sistemu so prvi prevzeli stenografijo Čehi. Po češkem »těsnopisu« so v drugi polovici 19. stoletja prevzeli in priredili stenografijo za naše razmere Anton Bezenšek, Franc Magdič in Fran Novak. Prva sta jo prenesla tudi med ostale slovanske narode, Bezenšek v Bolgarijo in Magdič na Hrvaško, knjige Frana Novaka pa so 40 let, skoraj do leta 1920, veljale za učbenike stenografije v gimnazijah in realkah. V prvi polovici 20. stoletja sta za potrebe srednjih šol učbenike stenografije pisala Adolf Robida in Blaž Svetelj, v drugi polovici 20. stoletja pa Rudolf Rakuša napisal dva učbenika, ki sta bila natisnjena, prvi leta 1959 z naslovom »Slovenska stenografija 1. del - poslovno pismo« in drugi leta 1965 z naslovom »Slovenska stenografija 2. del - govorno pismo«. Zadnji stenografski učbenik »Stenografija 3« pa je leta 1985 napisal Roman Gartner.