Opis dogodka

Razstava S polja v mesto vrtnic bo na ogled vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 v preddverju pokrajinskega arhiva. Razstava se poigrava s primerjavo fotografskih posnetkov območja Nove Gorice iz preteklosti s sodobnimi posnetki istih predelov mesta. Nasproti črno-belih fotografij, ki starejšim generacijam obujajo spomine na čase, ko je bilo v Novi Gorici še malo zgradb, so razstavljeni barvni posnetki, ki kažejo veliko več pozidanih površin, pa tudi več cvetja, zelenja in mogočnih dreves.

Podrobnejši opis dogodka

Razstava S polja v mesto vrtnic bo na ogled vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 v preddverju pokrajinskega arhiva. Razstava se poigrava s primerjavo fotografskih posnetkov območja Nove Gorice iz preteklosti s sodobnimi posnetki istih predelov mesta. Nasproti črno-belih fotografij, ki starejšim generacijam obujajo spomine na čase, ko je bilo v Novi Gorici še malo zgradb, so razstavljeni barvni posnetki, ki kažejo veliko več pozidanih površin, pa tudi več cvetja, zelenja in mogočnih dreves. Nova Gorica, eno od najmlajših slovenskih mest, je nenavadna po svojem nastanku. Nastala je z rezom, mejo, kot nadomestek za nekaj izgubljenega. Odločitev za gradnjo je bila politična. Po koncu druge svetovne vojne je namreč na podlagi določil mirovne pogodbe, podpisane med Italijo in Jugoslavijo februarja 1947 v Parizu, ostala v Italiji tudi Gorica, ki je bila pred tem stoletja regijsko središče Severne Primorske. Nove razmere so terjale naglo rešitev. Vlogo središča bi lahko prevzelo katero od že obstoječih naselij, na primer Solkan ali Šempeter pri Gorici, a sprejeta je bila odločitev, da se zgradi mesto na novo, nekje v bližini starega središča. Politiki in drugi ljudje so namreč dolgo časa upali, da se bo meja spremenila in da bomo Gorico dobili nazaj. Arhitekt Edvard Ravnikar, avtor urbanističnega načrta, po katerem se je Nova Gorica začela graditi, je v svojih spominih leta 1983 v Arhitektovem biltenu zapisal: »/…/ Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje.« Te misli so se oprijeli vsi, od kmeta do ljudi na najvišjih političnih mestih. Urbanizem je tako postal orodje v nacionalnem in političnem boju. Ob začetku gradnje je bila Nova Gorica investicija zveznega pomena, nato republiškega. Državne dotacije pa so postopoma usihale, finančno breme je prešlo na goriško gospodarstvo in gradnja se je upočasnila. Posledično so se spreminjali tudi načrti in vse bolj so odstopali od prvotne zasnove. Sredi petdesetih let je bila Nova Gorica, čeprav središče okraja s pomembnimi funkcijami, le napol zgrajeno mesto. Hitrejši razvoj je sledil v drugi polovici šestdesetih let, ko se je Nova Gorica uveljavila kot obmejno mesto s perspektivami na področju trgovine in terciarnih dejavnosti. Danes je Nova Gorica neformalno politično in kulturno središče severnoprimorske regije, poleg tega pa je tudi univerzitetno mesto.