Opis dogodka

Kamišibaj, vonjalna predstava z zgodbami s panjskih končnic Slovenska ljudska dediščina poslikavanja panjskih končnic, povezana z japonskim uličnim gledališčem in vonjalno plastjo pripovedi. Ob vonjih slovenskih rastlin gledalec doživlja zgodbe celostno, kar mu omogoča pristno doživetje in vstop v svet naših prednikov. Veččutna izkušnja prepleta ljudski humor, stare podobe in sodobno interpretacijo dediščine v intimno, olfaktorno in gledališko doživetje za vse generacije.

Podrobnejši opis dogodka

Kamišibaj, vonjalna predstava z zgodbami s panjskih končnic Ko se odprejo vratca butaja – malega lesenega kamišibaj odra – iz teme starega čebelnjaka stopijo podobe, ki so stoletja tiho bledele na panjskih končnicah. Poslikave, ki so nekoč krasile slovenske čebelnjake in zabavale ljudi ob pomenkih med panji, danes ponovno spregovorijo skozi kamišibaj gledališče – starodavno japonsko umetnost pripovedovanja zgodb ob slikah. Oživijo večne živopisane zgodbe, ki pričajo o burnih ali zatajenih osebnostnih lastnostih ter nikoli rešenih odnosih med moškim in žensko. Tako predstava povezuje dve tradiciji: stoletno japonsko ulično gledališče in slovensko ljudsko dediščino poslikavanja panjskih končnic. V spremenljivem ritmu se pred gledalci odpirajo humorne, satirične in presenetljivo sodobne podobe človeške narave. Jezikave žene, ljubosumni možje, prepiri zaradi hlač, nečimrnost, pohlep in večna želja po ohranjanju mladosti – vse to so motivi, ki jih poznamo še dandanes. Čeprav nas od slik, ki so jih z bolj ali manj spretnimi potezami čopiča izrisali ljudski podobarji, ločijo stoletja, njihove zgodbe ostajajo nedvomno pristne in domače. Posebnost predstave je tudi vonjalna plast pripovedi. Ob naravnih aromah slovenskih rastlin gledalec ne spremlja zgodb le z očmi in ušesi, temveč jih doživlja celostno, skoraj telesno in intimno. Vonji prebujajo spomine in občutke iz naše preteklosti in nas obenem popeljejo v pristno doživetje, kot da bi za trenutek stopili v svet naših prednikov. Ta veččutna izkušnja, nekakšno olfaktorno gledališče spomina, gledalcu-poslušalcu-vonjalcu omogoča, da dediščine ne opazuje le od daleč, temveč jo vsrkava celostno, s polnimi pljuči. Ta zabavna, poetična in rahlo hudomušna refleksija o človeku hkrati sporoča, da panjske končnice niso bile le okras, temveč predvsem ljudski komentar življenja, nekakšen slikovni humor in modrost podeželja. Ob njih so ljudje nekoč razpravljali, se smejali, se prepoznavali in drug drugega opozarjali na človeške slabosti. Kamišibaj te podobe danes ponovno oživi in nam ponudi razmislek o tem, ali smo se v teku časa sploh kaj spremenili. Ali se pod modernim bleščečim zunanjim videzom in novimi navadami skriva le enaka stara duša, polna želja, hrepenenj in težavnih medčloveških odnosov? Predstava je namenjena odraslim in mladim ter združuje pripovedovanje, likovno dediščino, vonje in gledališko intimnost v edinstveno izkušnjo, kjer se slovenska kulturna dediščina sreča z univerzalnimi zgodbami človeške narave. Likovna podoba in pripoved: mag. Katarina Batagelj, arheologinja, interpretatorka kulturne dediščine, aromaterapevtka