Na Domačiji Pr' Lenart na Belem smo v nedeljo, 25. 9. 2022 izvedli celodnevno delavnico na temo povezovanja sodobnih pristopov v ustvarjanju z navezavo na tradicijo in kulturno dediščino skozi ustvarjanje skupnostnega dela - v našem primeru prta. K sodelovanju smo povabili strokovnjakinjo za tekstilno kulturno dediščino, etnologinjo Anito Matkovič iz Črnomlja, ki je v prvem delu delavnice predstavila različne tipe in uporabe prta na slovenskem, tradicionalne vzorce in vrste vezenin ter s svojim predavanjem ustvarila prehod v praktični del delavnice. Tega je s predstavitvijo likovnega snovanja svojih motivov in vzorcev nadaljevala mojstrica klekljanja, likovna pedagoginja Vida Kejžar iz Škofje Loke. Predstavila nam je nekaj tipičnih načinov oblikovanja motivov, ki združujejo tradicionalne prvine v novih, sodobnih kompozicijah. Z udeleženci smo se poglobili tudi v opazovanje prostora, kjer smo gostovali, se posvetili ornamentom in okrasju na stavbnem pohištvu in v prostorih na Domačiji Pr' Lenart, razmišljali o izvoru motivov, njihovi stilizaciji, dopolnjevanju novejših elementov s starejšimi, o abstrahiranju in o možnosti uporabe v našem projektu. Naš namen tokrat ni bil zgolj izdelava novega prta in urjenje umetnostnih in obrtnih veščin, pač pa smo zasledovali osnovno poslanstvo - kreiranje skupnostnega dela, povezovanje med udeleženci, spoznavanje in krepitev skupinske dinamike. Da bi se lažje povezali, smo se odločili, da odložimo in začasno postavimo ob stran vse naše ustaljene načine dela, trdno zasidrane vzorce in sheme in prestopimo v polje, ki je za vse enako neznano in prav zato svobodno. Zato se nismo poslužili skozi predavanja predstavljenih tradicionalnih tehnik (vezenja ali klekljanja), pač pa smo se dela lotili s čopiči na prav poseben način. Na obarvano bombažno platno smo "slikali s svetlobo" - dobesedno smo slikali z belilom, ki je odvzemalo osnovno barvo platna in tako je, namesto z dodajanjem, naše delo pričelo nastajati z odvzemanjem. Z izkušnjo opazovanja in razmisleka iz prvega dela delavnice je vsak od nas pristopil k delu na svojem koščku praznega platna in pričel z ustvarjanjem motiva - ki pa ni ostal samo "njegov oz. njen" oz. posameznikov. Mesta za delo smo namreč med seboj menjali, na četrt ure smo se premikali od delovnega prostora enega udeleženca do mesta drugega in tako je imel vsak od nas nalogo in priložnost soočiti se z začetkom na "praznem platnu", kasneje pa z izzivom dopolnjevanja, soočenja v stiku z začetnim motivom sosednjega ustvarjalca in tako naprej, dokler krog ni bil sklenjen in je rezultat dela skupnosti zavibriral v navdihujoči igri točk in linij, lahnih in težjih potez, v celoti, ki na koncu deluje kot ples stiliziranih podob iz narave.