Pri zgornji kaverni na Breznici nam je arhitekt Aleš Kacin v sončnem petkovem popoldnevu 5. oktobra predstavil vojašnice, namenjene italijanskim obmejnim stražarjem GAF (Guardia alla frontiera), in zamisli za njihovo novo gospodarsko, turistično in kulturno uporabo. Na odseku rapalske meje od Gorenjih Novakov do Godoviča je Aleš v svojem magistrskem delu najprej dokumentiral 21 vojašnic in nato podrobneje opisal 11 objektov. Za kaverno na Vrsniku, obe kaverni na Breznici in kaverno pod Sivko na Mrzlem Vrhu pa je izdelal načrte za njihovo sodobno uporabo.
Dogodek na Breznici je bil več kot le predavanje Aleša Kacina. Zgornjo kaverno na Breznici so Brezničani pripravili za predavanje in ogled, nato pa so nas še pogostili. V njihovem imenu nas je na začetku pozdravila Karmen Strel. Izvedeli smo, da na Breznici v 19 hišah živi 31 Brezničank in 29 Brezničanov, da je njihova povprečna starost 34,75 let in da se največ njihovih imen začne na črko M. Kaverno smo si najprej ogledali pod Aleševim vodstvom.
Vse so Italijani zgradili po enotni zasnovi, prilagojeni terenu in velikosti kaverne. Za zgradbo so izbrali prostor, ki ga z jugoslovanske strani ni bilo mogoče obstreljevati. Našli so ga na pobočju, ki je bilo obrnjeno proti zahodu ali jugozahodu. Vanj so naredili usek in zgradili zadnji hodnik z odprtinami za vrata. Nato so dogradili sprednji del z bivalnimi prostori in sanitarijami. Hodnik in streho sprednjega dela so na koncu zasuli s prstjo in posejali travo.
Aleš nam je na predavanju opisal, kako je iskal primerno temo za svojo magistrsko nalogo. Želel se je ukvarjati z nečim domačim, žirovskim. Za nasvet je prosil Roka Klemenčiča, ki mu je omenil vojašnice italijanskih obmejnih stražarjev. Bil je presenečen, koliko vojašnic so Italijani postavili. S tako pomembno stavbno zgodovinsko dediščino se pred Alešem ni nihče podrobno ukvarjal. Vojašnice, Žirovci jim pravijo kaverne, so zgradili v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja. Takrat se je Evropa že pripravljala na novo vojno. Italijani so na svoji celotni meji gradili obrambni sistem, imenovali so ga Alpski zid.
Anton Rupnik (roj. 1929, Nagodetov z Mrzlega Vrha) se še spominja gradnje. Iz doline Idrijce so postavili tovorno žičnico do gradbišča kaverne pri Tušarju na Mrzlem Vrhu. Od tod je druga tovorna žičnica peljala do gradbišča kaverne pod Sivko. Kaverne so gradili samo italijanski delavci, že prej pa so začeli graditi ceste. Pri tem so najemali tudi slovenske delavce, ki pa niso smeli delati v bližini kavern. Gradnjo nekaterih kavern je zaustavila vojna. Po Aleševem mnenju so bile kaverne zgrajene zelo kakovostno, z arhitekturnega vidika pa imajo poleg domiselne konstrukcije tudi vrsto izjemnih detajlov. Zdaj samevajo ali služijo občasni rabi prebivalcev. Kljub pomanjkljivemu ali nikakršnemu vzdrževanju pa niso razpadle in so primerne za obnovo in preureditev za nove namene, na katere italijanski načrtovalci niso nikoli pomislili.
Za zgornjo kaverno na Breznici, za tisto, v kateri smo poslušali predavanje, je Aleš naredil načrt za preureditev v galerijo, bar, planinsko postojanko, muzej in izobraževalni center. To bi lahko dosegli z razmeroma majhnimi gradbenimi posegi, najpomembnejši bi bil vgradnja oken na strehi kaverne. Okna bi v prostore spustila več svetlobe in poskrbela za naravno kroženje zraka. Ideja o preureditvi kaverne je zanimiva tudi zato, ker bi v žirovskem muzejskem društvu želeli prenesti muzejsko zbirko o rapalski meji v avtentično okolje. Brezniška zgornja kaverna bi bila zelo primerna, potreben bi bil le dogovor z lastnikom kaverne in zagotovljena finančna sredstva, je po Aleševem predavanju pojasnil predsednik društva Miha Naglič.
Spodnjo kaverno na Breznici bi lastniki lahko po Aleševih načrtih preuredili v počitniško hišo za oddajanje. Namesto poševne strehe bi dodali nov element, da bi dobili stavbo z dvema etažama. Za največjo med kavernami, vrsniško, je Aleš pripravil načrt za preureditev v center za socialno izključene. Tovrstne centre na podeželju imenujejo kmetije dela. Kaverni bi dodali lahke zunanje konstrukcije, v katerih bi potekale različne dejavnosti. Pri ogledovanju kaverne pod Sivko na Mrzlem Vrhu je Aleš srečal domačina, ki mu je razložil svojo zamisel, kako bi kaverno predelal v zimskošportni center.
Aleš je njegovo idejo uresničil v zahtevnem načrtu preureditve kaverne. Če bi bil ta uresničen, bi bil center primeren za bivanje otroških in športnih skupin in posameznikov. Seveda so to šele načrti, vendar se vse začne pri teh. Večer se je na Breznici že prevesil v toplo jesensko noč, ko smo odšli iz prijazne vasi še zadnji obiskovalci. Zahvaljujemo se Alešu Kacinu in vsem Brezničanom.