Petek, 29. 9. 2017 Zjutraj smo se odpravili na pot proti Gradišču pri Šentjerneju. Kar nekaj časa nas je pot vodila po pločniku. Nato smo pot nadaljevali mimo polj in travnikov. V Dol. Gradišču nas je pričakala predstavnica TD Zvon, ki nam je predstavila zgodovino vodnjaka. Vodnjak je star skoraj sto let. Leta 1925 ga je zgradilo državno podjetje. Prej je bil tu studenec z zelo čisto in hladno vodo, kamor so ljudje hodili pit in napajat živino. Takrat je veliko ljudi zbolevalo in tudi umrlo zaradi kolere. Vodnjake so zgradili tam, kjer so vedeli, da je voda res čista in ni okužena. Tako je tu nastal 5 m globok vodnjak. Vodnjak je obnovilo Turistično društvo Zvon iz Gradišča. Poseben pa je mehanizem vodnjaka, ki je edini delujoči v Sloveniji na tak način. Na dolgo verigo so nameščeni korci-posodice, ki s kroženjem zajemajo vodo in jo v polnih posodicah dvigujejo na površje ter na vrhu izlivajo v izhodno cev. Ročico je potrebno vrteti v pravo smer, da priteče voda. Zanimiva je tudi legenda o pragu, ki leži pred štirno. Prav ta prag je vključen v pripovedko o cerkvi, ki pravi, da je nekdaj gradiška cerkev sv. Kozme in Damijana stala na praproškem polju, na Vidmarjevi njivi, ki se še dandanes imenuje »Cerkvica«. In res tam stoji lesen križ. Menda na istem mestu, kjer je prej stala cerkvica. A ker ljudje niso redno obiskovali svete maše, so se angeli odločili, da bodo cerkvico prestavili. Neke noči je cerkvica izginila in – oj čudo – ljudje so jo zagledali na gradiškem polju. Med nošenjem so se angeli utrudili. Pri studencu v ograji naj bi odložili cerkev, se nekoliko spočili in odžejali. Cerkev so nato odnesli, pozabili pa so na cerkveni prag, ki je tam ostal vse do današnjih dni. Cerkev v Gradišču pa je še vedno brez praga. Ogledali smo si tudi učno pot, ki nas je vodila ob potoku Pendirjevka.