Večino naše poti so že pred pol tisočletja, leta 1510, prejezdili uradniki loškega gospostva, ko so popisovali kmetije. To so bili loški kaščar Baltazar Sigesdorffer, protipisar loškega gospostva Ludvik Freysleben in župan hlevnovrške županije Ožbolt z Matjaževega grunta v Zavratcu. Objezdili in popisali so vse grunte (takrat hube) v hlevnovrški županiji. Začeli so v Dolah, bili v Potoku, Zavratcu, Izgorjah, na Vrhu Svetih Treh Kraljev, v Hlevnem Vrhu in končali v Hlevišah. Popisali so 34 gruntov. Popis se je ohranil v münchenskem arhivu.

Na pohodu smo šli mimo 17 gruntov, ki so jih popisali že takrat in ki obstajajo tudi danes. Kaj so videli popisovalci pred pol tisočletja in kaj mi? Dele poti so stoletja uporabljali tovorniki z živim srebrom iz Idrije na Vrhniko, trgovci na poti iz Škofje Loke v Furlanijo, romarji na Sveto goro nad Gorico, pa tudi Turki med prihodom na Žirovsko leta 1476. Avtobus nas je iz Žirov na Gore odpeljal v nedeljo, 30. septembra, ob pol devetih. Pohodnikov je bilo več, kot smo upali največji optimisti, saj je bil avtobus s 50 sedeži poln.

Naše prvo srečanje s kulturno dediščino je bilo že med vožnjo z avtobusom. Peljali smo se mimo Rovt in nad Cestami zavili v Rovtarske Žibrše. Prišli smo na pot, po kateri je do leta 1850 odpotovala iz Idrije v širni svet večina idrijskega živega srebra – tisto pretihotapljeno so seveda odnesli po bolj odročnih stezah. Ta pot je iz Idrije peljala skozi Rebro pod Gorami, Dole, Veharše, Medvedje Brdo do Cest in od tukaj čez Zaplano in Strmico na Vrhniko. Že blizu zaselka Trate smo se peljali mimo kapelice na desni strani ceste, ki je označevala sredino poti – živosrebrne poti med Idrijo in Vrhniko.

Ob vstopu v zaselek Trate smo se peljali čez nekdanji mejni prehod med Italijo in Jugoslavijo na rapalski meji. Na mejni prehod spominja mejni kamen 43/I, ki je na levi strani ceste Na Gore so na svetlo sonce in svež zrak prihajali na izlete idrijski rudarji z družinami. Na vzpetini na zahodnem robu vasi stoji cerkev sv. Marije Magdalene, nekaj domačij pa je raztresenih tudi zunaj vaškega jedra. O Gorah govori več legend, zgodovinskih podatkov pa je malo. Tu naj bi že v rimskih časih stal najprej poganski tempelj, nato pa krščanska kapela. Po legendi iz turških časov naj bi Turki iz Krnic jezdili proti Goram. Tedaj je cerkev zakrila megla, turški konji pa so se začeli vdirati v tla in Gore so bile rešene. Vendar so Turki verjetno le obiskali Gore.

Sebastijan Nascimbeno, generalni vikar oglejskega patriarha, je bil 18. in 19. maja 1498 v Idriji, kjer je posvetil pokopališče pri Marijini cerkvi in ponovno posvetil cerkev sv. Marije Magdalene na Gorah. V tistem času so namreč ponovno posvečali tiste cerkve, ki so jih oskrunili Turki. Cerkev sv. Marije Magdalene na Gorah. Cerkev na razgledni vzpetini na robu vasi, oblito z jesenskim soncem, nam je razkazala in opisala gospa Silva Petrič, ki je njena skrbnica. Cerkev ima poznogotski prezbiterij z rebrastim stropom iz 15. stoletja in baročno cerkveno ladjo, verjetno iz druge polovice 18. stoletja. Dva vitraja s podobo sv. Marije Magdalene sta delo slikarja Tomaža Perka. Stranska baročna oltarja sta posvečena sv. Devici Mariji in sv. Antonu Padovanskemu. Križev pot iz terakote s slovenskimi napisi je bil narejen v Franciji. V osrednji niši v prezbiteriju je kip sv. Marije Magdalene. Freske na slavoločnem zidu in stropu cerkvene ladje so po slogovnih značilnostih primerljive s freskami v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Spodnji Idriji (Marija na Skalci), ki so delo idrijskega kartografa, graditelja in slikarja Jožefa Mraka. Zato domnevajo, da so tudi freske na Gorah njegovo delo oziroma delo kakega njegovega učenca. Svetla cerkev in barvite freske ustvarjajo sproščeno vzdušje razigranega baroka. Cerkev je ob ponovni posvetitvi leta 1498 imela oltar sv. Marije Magdalene, na oltarju so bili še sv. Peter, sv. Pavel, sv. Primož in sv. Felicijan. Cerkev je bila v baroku večkrat predelana, obnovljena okrog leta 1823 in nato v letih 2010 do 2013. Zadnja obnova stavbe, opreme in poslikav je bila posebej temeljita in strokovna. Oltar iz 19. stoletja še čaka na restavriranje, v cerkvi pa stoji obnovljen tabernakelj iz tega oltarja. Oltar se ni najbolje vklapljal v cerkev, zato še ni znano, kako ga bodo umestili v cerkev. V novo oltarno mizo pa so prenesli relikvije s pečatom iz Dalmacije, ki so jih pri prenovi našli v starem oltarju. Pod šestimi plastmi beleža je restavratorka mag. Anita Kavčič Klančar našla baročne freske, ki jih lahko zdaj občudujemo. Freske imajo na slavoloku letnico nastanka 1782, slikar pa ni podpisan. Od Gor do Mravljišča.

Naš naslednji cilj sta bili prvi dve kmetiji iz popisa leta 1510, Enšk in Cegale v Doleh. Do njih se je prišlo po lepi in mehki poljski poti. Takrat sta imeli obe kmetiji stavbe in polja v dobrem stanju, tako kot vse kmetije v Doleh in Zavratcu. Pri Enšk je bil lastnik Jurij Pibak, ki je redil 20 govedi, 20 ovc in jagnjet in 16 koz. Pri sosedu Cegaletu je gospodarila Marjeta Majnhart, imela je konja, 20 govedi, 35 ovac in jagnjet in 24 koz. Težko smo pričakovali, da se ob cesti prikažeta naslednji dve kmetiji, Mrak in Gantar. Navsezadnje tudi zato, ker je bil v programu pohoda načrtovan postanek za kavo pri Gantarju. Res so nam prijazno predčasno odprli gostilno.

Pred nami je bil še kilometer živosrebrne poti, do odcepa za Mravljišče. Zemljišče kmetije je pripadalo najjužnejšemu delu Gorenjske, najbolj južna hiša Gorenjske pa je bil Svetlik spodaj v Potoku. Od Mravljišča do Zavratca: po poti Vipava–Škofja Loka. Pot smo nadaljevali proti Zavratcu. Na Malovicah se z desne priključi poljska pot z Veharš, ki je bila del tovorne poti Vipava–Črni Vrh–Godovič–Veharše–Zavratec–Žiri–Škofja Loka.

Prispeli smo v Zavratec s cerkvijo sv. Urha. Tudi ta cerkev je bila z ukinitvijo župnije Zavratec konec leta 2017 iz župnijske cerkve spremenjena v podružnično župnije Godovič. Ogled obnovljene Možinetove kašče z etnološko zbirko, zgrajene leta 1678, smo pustili za naslednji obisk Zavratca. Prav tako je vredna ogleda mogočna Matjaževa hiša iz druge polovice 19. stoletja. Iz Zavratca v Podklanec. V Spodnjem Zavratcu nas je sprejel gospod Janko Rupnik, raziskovalec in dober poznavalec zgodovine Zavratca in okolice. Vodil nas je po tovorni poti iz Zavratca v Podklanec, ki je del poti Vipava–Škofja Loka. Spodnji del je precej strm, prav na izhodu iz gozda vodi skozi skalno ožino, »vrata«, po katerih naj bi Zavratec dobil ime.

Spodaj v Podklancu sta dva vodna izvira. Tu je bil nekoč tudi izvir, v katerem so kdaj opazili kapljice živega srebra. Po besedah Ivana Leskovca z bližnje Strojerjeve domačije pa je ta izvir pred leti presahnil. Iz Podklanca na Vrh Svetih Treh Kraljev. Po spustu v Podklanec smo se po stezi in nato po cesti vzpeli v Izgorje. Pri naslednjem gruntu, Blaževcu, nas je pričakala gospa Manja Pivk. Skupaj z družino prideluje jabolka v ekološkem sadovnjaku. Manja in hči Klavdija sta nam postregli z odličnim brlizgovcem – jabolčno čežano s fižolom. Pot nas je vodila skozi sadovnjak, kjer nam je Manja opisala, kako so zasadili sadovnjak in kako ekološko pridelujejo jabolka. Kmetija Blaževc in njeni prebivalci so nam ostali v najlepšem spominu.

S kakšnimi vtisi pa so od hiše odšli popisovalci pred 508 leti? Zapisali so: Štefan, Svetčev sin ima prebivališče v bolj slabem stanju, polja pa so dobro obdelana, ima 7 mladih in starih goved, 18 koz in drobnice in 1 konja. Do Vrha Svetih Treh Kraljev smo imeli še dobro uro hoje. Mimo Mihača smo prišli v Hleviše. Tu smo ubrali planinsko pot mimo Čakovca in Brenceta do cerkve Svetih treh kraljev. Ta del poti smo »šli na svoje.« Popisovalci so se namreč mimo Hlevišarja povzpeli do Doline in nato šli mimo Petrača do Jereba. Bili smo na cilju pohoda, na razgledišču rovtarskega sveta, Vrhu Svetih Treh Kraljev. Prijazni Vrhovci so nam odprli dvorano župnišča, kjer smo pojedli vampe ali golaž in popili pivo. Do prihoda avtobusa z voznikom Pavletom Pečelinom je bil čas še za skupinsko fotografiranje pred cerkvijo in za vsrkavanje razgleda, ki nas bo grel v meglenih zimskih dneh.