Na OŠ Orehek Kranj so učenci v času DEKD in TKD 2018 spoznavali kulturno in naravno dediščino v okviru delavnic pri pouku ali interesnih dejavnostih ter kulturnih in naravoslovnih dni. Učenci sedmega razreda so raziskali kulturno dediščino naših babic, ki so živele v sožitju z naravo in uporabljale zelišča, katera so našli v naravi in kasneje posadili tudi na svoje vrtove, da so jih vedno imeli pri roki. Tradicijo uporabe zelišč so prenašali iz roda v rod in po njihovem vzoru so učenci izvedli delavnico z naslovom »Veveričkov zeliščni vrt«.

Iz odpadnega lesa so po starem postopku z ročnim orodjem izdelali korita in gredico za zelišča, v njih so spomladi posadili različna zelišča Posadili so ista zelišča v enako prst na dve različni lokaciji, jih zalivali, pleli in se učili o njihovi uporabi. Oblikovali so maskoto veverička naše šole in izdelali glinene reliefe, katere so pritrdili na lesene podstavke za korita. Potem so zelišča prepoznavali preko vonjav in okušanj. Junija so jih porezali, obrali liste in jih pripravili za sušenje. Posušena zelišča so shranili v papirnate vrečke in shranili na suho, da jih bodo uporabili za čaje in juhe. Ugotovili so, da zelišča bolje uspevajo na gredici kot v cvetličnih koritih, ker so imela na razpolago več prsti in če jih niso zalili, so dobila vodo iz okolice.

V cvetličnih koritih so se prav tako razrasla, zato so potrebovala več vode, ki pa je niso mogla črpati iz tal, zato so bila odvisna od zalivanja. Obiskali so tudi Rakov Škocjan, občudovali izjemni podzemni kanjon, kraške pojave, bogato naravno pestrost suhih travnikov na površju. Uživali smo v pogledih na Veliko in Malo dolino ter njeno okolico. V okviru ND so šestošolci obiskali Škocjanske jame. Reka Reka je izdolbla številne jame, rove, ustvarila naravne mostove, ponore in udornice. Bogato naravno dediščino predstavljajo redke in endemične podzemne živalske vrste. Za obisk Škocjanskih jam so se odločili zato, ker so jih do sedaj obiskali le redki učenci. Skupino učenk od 6. do 9. razreda je zanimal kanjon reke Save skozi čas, lokalne posebnosti in izkoriščanje reke Save v bližini ter razvoj najbližje Ribiške družine v kraju. Ker niso našle nobenih objav v knjižni obliki, so se odločili za raziskovanje po spletu ter obisk in intervju predsednika Ribiške družine Kranj Jureta Medena. Izvedele so, kdo so bili ustanovni člani Ribiške družine Kranj, koliko članov ima, kakšno so pogoji za vključitev, katera znanja moraš osvojiti, preden opraviš ribiški izpit, o vrstah rib v Savi, o uspehih ter težavah, s katerimi se srečujejo kot skrbniki okoliške reke. Raziskovale so tudi sestavo konglomeratne stene kanjona, nastalih jam, ki jih izpodkopava reka in ki se imenujejo kevderci. Ime kanjona je Zarica oziroma Zarta.

V kanjonu Zarica je znano najnižje in najjužnejše rastišče v srednji Evropi rastline Planika, ki je v Sloveniji zaščitena. Ugotovile so, da je reka Sava dokaj čista, da je v njej in ob njej našlo dom veliko živalskih vrst in da nudi mnogo prostočasnih aktivnosti za ljudi, ki ob njej živijo ali imajo radi vodne aktivnosti (supanje, čolnarjenje, kopanje, podvodno raziskovanje, športni ribolov, itd.) Učenci tretjega razreda so v tednu kulturne dediščine raziskovali dejavnost mlinarstvo. Spoznali so delovanje vodnega mlina, si ogledali posnetke še delujočih mlinov na slovenskem in ponovili postopek predelave zrnja v kruh. Prebrali so pravljico Melje, melje mlinček (Anja Štefan), zapeli in zaplesali ob ljudski pesmi Ob bistrem potoku je mlin ter vodni mlin likovno upodobili. V četrtem razredu so se pogovarjali o prehrani nekoč in danes. Učenci so cel teden v šolo prinašali stare kuhinjske pripomočke, ki so jih opremili z imenom in uporabnostjo. Prinašali so tudi stare recepte. Na obisku so gostili gospo Minko Hafner, ki je stara 92 let in je učencem pripovedovala o kuhanju, skupnih obrokih in o tem, kako so večino stvari za kuhanje včasih prideleli sami. Najbolj zanimive so bile njene pripovedi o tem, kako so vsi skupaj sedli za isto mizo in jedli iz iste sklede – tako domači, kot tudi hlapci. Povedala je, da med najbolj znane slovenske jedi zagotovo sodijo potica, žganci, gibanica, štruklji, žlikrofi, jedi iz kislega zelja in različne pogače. Meso so včasih imeli na mizi le ob posebnih priložnostih. Najbolj je bila vesela, ko je bilo na mizi klasično slovensko nedeljsko kosilo: goveja juha, pečenka in pražen krompir.

Za pripravo hrane so uporabljali predvsem sestavine, ki so jih pridelali doma. Poleg pšenice je bila najbolj cenjena ajda, kruh in jedi iz ajdove moke. Učenci so povedali, da so veseli obiskov svojih babic in dedkov, saj so stari starši odlični »ambasadorji« naše zgodovine. Kot nezbirčni jedci se razveselijo, ko jim babice skuhajo jedi iz svojih mladih let: kislo zelje, kislo repo, žgance in šmorn. Učenci so čustveno predstavili predmete svojih babic, saj babice na vsak predmet vežejo lepi spomini na njihovo mladost, ko je bilo življenje lepo, manj stresno in predvsem srečno. Prvošolci so spoznali, kako je potekal pouk pred davnimi časi, ko se je le ta pričel s pregledom čistoče rok in ko je učitelj kaznoval učence s sedenjem pri oslovski klopi ali klečanjem na koruzi.

Pri izvedbi učne ure so prvošolci spoznali tudi nekaj zastarelih besed npr. učilna, duri, bukva, … Najbolj všeč jim je bilo pisanje s kredo na tablico in pisanje z gosjim peresom. Iz papirja in lesene paličice izdelali improvizirano pero, ki so ga namakali v črnilo ter z njim urili svoje pisalne spretnosti. Ogledali so si sodobne izvode Cicibana in jih primerjali z izvodi od leta 1946 dalje. V starejšem zapisu so poslušali pravljico Josipa Ribičiča, Miškolinova šola, ki je izšla pri Mladinski matici. Prelistavali so izvode šolskih časopisov Radovednež in Mavčičan, kjer so predvsem iskali fotografije in izdelke svoji starejših bratcev in sestric ter »Veverička«, ki je kot maskota šole velikokrat ujet v fotografski objektiv na kakšni šolski prireditvi.

Ob koncu dne so učenci razmišljali tudi o tem, kako si predstavljajo šolo v prihodnosti. Njihova vizija pravi, da bodo v učilnicah po stenah viseli veliki zemljevidi. Učenci bodo raziskovali svet, neznane poti, se učili o gusarjih, dinozavrih in piramidah. Na šolske izlete se bodo vozili z letečimi avtobusi kar na Triglav. Pravijo, da bo v šoli zopet uvedena oslovska klop ter trnova palica. Najboljša pa bo seveda malica. V prihodnosti bodo učenci jedli povsem naravno hrano, tisto, ki zraste na poljih ter ne vsebuje »kemije«. Dan so zaključili s prepevanjem šolske himne in obljubo, da bodo svojo spretnost pisanja s peresom pokazali tudi doma.