Člani društva Anbot Piran smo v Obzidni ulici prikazali, kako je delovala tržnica v srednjem veku. Dogajanje na tržnici smo »spletli« v zgodbo, ki se je pričela na Tartinijevem trgu. Občinski klicar s stražarji je vabil obiskovalce v Obzidno ulico. Ker je bilo takrat prepovedano karkoli naslanjati ali obešati na obzidje, je občinski sodnik prebral odlok in razstavljavcem naložil kazen. Odredil je, da morajo takoj odstraniti razstavljeno blago, sicer bodo morali plačati kazen 25 liber. To je med prodajalci izzvalo veliko ogorčenja, da je kazen nepravična in oderuška Tako je objavil: «Naj si nihče, ne mož ne žena, ne starec ne otrok, ne drzne prilaščati obzidja, ki je v dobro vseh.« Člani društva smo obiskovalce popeljali skozi ulico in jim razložili namen posamezne postavitve. Ob vsaki postavitvi smo člani zaigrali zanimive prizore v duhu srednjega veka in sicer v slovenščini in italijanščini. Otroci so se igrali z doma narejenimi igračami (blago, beke), moški so glasno in živahno igrali moro, prikazali smo krpanje nogavic, pletenje košar. To se je odvijala pod izredno lepo in domiselno doma narejeno pergolo. Na stojnici s sadjem in zelenjavo (»prodajali« smo samo sadje in zelenjavo, ki so jo v srednjem veku že poznali) se je odvil zelo živahen pogovor in celo prepir med »kuharico« in drugo nakupovalko. Nujno je bilo celo posredovanje ulične »redarke«. Pod mizo smo prodajali sol, pretihotapljeno iz solin. Prodajala smo še drva na meter in na črno narejen alkohol. Dogajanje na tržnici je zmotila tudi ribičeva žena, ki je že »utrujene« ribe želela prodati kot sveže. Smrad po teh ribah smo pregnali s prižigom posušenih zelišč (žajbelj, origano, lovor …). Na koncu ulice so obiskovalce pričakale zeliščarke z različnimi zdravilnimi napoji in vedeževalka, ki je prihodnost prebirala iz kart, fižola in čarobne krogle. Zanimivo je bilo, da so vsi pogovori na dogodku nastali spontano in smo se sproti spretno prilagajali nastali situaciji. Vsi člani društva in drugi sodelujoči smo bili oblečeni v »srednjeveška« oblačila, ki smo jih v glavnem zašili sami. Obleke za vojake in klicarja ter sodnika nam je posodila italijanska skupnost iz Pirana. Celoten dogodek je požel vsestransko pohvalo in željo, da bi ga še kdaj ponovili.

DRUŠTVO ANBOT PIRAN